odvetnica
|
urša chitrakar

POJASNILO
Vse informacije in pojasnila o avtorski in sorodnih pravicah, objavljena v tej rubriki, temeljijo na predpisih, ki veljajo v Sloveniji oziroma na mednarodnih pogodbah ali drugih dokumentih, ki zavezujejo Slovenijo. Ureditev avtorske in sorodnih pravic v drugih državah se lahko bistveno razlikuje od ureditve, kakršno poznamo v Sloveniji.

Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, ki je sestavljena iz upravičenj moralne, materialne in druge narave. V praksi zato običajno uporabljamo izraze: moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja.

Moralne avtorske pravice varujejo avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela. Tem pravicam se ni mogoče odpovedati niti jih prenesti na kogarkoli drugega. Najbolj tipični moralni avtorski pravici sta pravica do priznanja avtorstva (ki pomeni, da je treba ob vsakokratni objavi avtorskega dela navajati ime ali psevdonim avtorja) in pravica do spoštovanja dela (ki avtorju omogoča, da se upre skazitvi ali drugemu neželenemu posegu ali uporabi njegovega dela).

Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Uporaba avtorskega dela je (razen če zakon določa drugače) dopustna le, če je avtor pod pogoji, ki jih je sam določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Materialnih avtorskih pravic je toliko, kolikor je znanih oblik uporabe avtorskih del. Med materialne avtorske pravice spadajo na primer pravica do reproduciranja, pravica do distribuiranja, pravica do javnega izvajanja, pravica do javnega prenašanja, pravica do predvajanja s fonogrami in videogrami, pravica do javnega prikazovanja, pravica do radiodifuznega oddajanja, pravica do dajanja na voljo javnosti, pravica do predelave in pravica do avdio-vizualne priredbe. Avtor s prenosom posameznih materialnih avtorskih pravic drugim omogoči uporabo svojega dela, lahko pa se tem pravicam tudi odpove.

Druge pravice avtorja so pravice, s katerimi se varuje določene interese avtorja, ki niso tipično duhovne ali ekonomske narave. Med te pravice avtorja se na primer uvrščajo pravica do dostopa in izročitve izvirnika ali primerka avtorskega dela in razne pravice do nadomestil za zakonsko dovoljene uporabe avtorskih del.

Male avtorske pravice so izraz, s katerim označujemo sklop materialnih avtorskih pravic, ki omogočajo avtorju, da dovoljuje ali prepoveduje netelesno uporabo avtorskega dela. Najbolj tipični primeri takšne uporabe so na primer javno izvajanje glasbenega ali književnega dela v živo, predvajanje glasbe ali književnega dela prek radia in televizije, predvajanje glasbe na javnih prireditvah ali v javnih prostorih, kot so bari, trgovine, čakalnice, športni objekti in dvigala, ter predvajanje glasbe prek interneta. Za upravljanje in uveljavljanje malih avtorskih pravic na področju glasbe in književnosti so z zakonom pooblaščene kolektivne organizacije avtorjev. V Sloveniji sta to Združenje SAZAS za glasbenike in Društvo ZAMP za avtorje književnih del. Ti dve organizaciji od uporabnikov avtorskih del (npr. od radijskih in televizijskih hiš ali prirediteljev koncertov) pobirata denarna nadomestila za uporabo avtorskih del in zbrana nadomestila razdelita med upravičene avtorje.

Mehanske (mehanične) avtorske pravice so materialne avtorske pravice, ki avtorju omogočajo, da dovoljuje ali prepoveduje reproduciranje, torej uporabo avtorskega dela v telesni obliki. Reproduciranje vključuje vse oblike fiksiranja dela na materialnem nosilcu ali drugem primerku v kakršnikoli obliki (npr. v obliki grafičnega ali tridimenzionalnega razmnoževanja, tonskega ali vizualnega snemanja, shranitve v elektronski obliki). Mehanske avtorske pravice lahko upravlja avtor sam, kar pomeni, da sam dovoljuje ali prepoveduje reproduciranje svojega dela in postavlja pogoje za takšno uporabo. Uporabnikom, ki pridobijo dovoljenje za reproduciranje avtorskega dela neposredno od avtorja, tako ni treba plačati nadomestil kolektivnim organizacijam, kot sta Združenje SAZAS in Društvo ZAMP.

Avtorske pravice so časovno omejene. Splošno pravilo je, da avtorske pravice trajajo ves čas življenja avtorja in 70 let po njegovi smrti. Te dobe trajanja varstva avtorskih pravic ni mogoče podaljšati. Po preteku te dobe avtorska dela niso več varovana in se jih lahko prosto uporablja. V nekaterih primerih trajajo avtorske pravice 70 let po zakoniti objavi dela (npr. pri anonimnih in psevdonimnih delih) ali 70 let od stvaritve (npr. pri neobjavljenih delih).

Vsebinske omejitve avtorskih pravic so dopustne v nekaterih v zakonu določenih primerih, in sicer pod pogoji, da je obseg uporabe avtorskih del omejen, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in da ni v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. To pomeni, da je v primerih, ki jih določa zakon, avtorska dela dovoljeno uporabljati brez dovoljenja avtorja ali imetnika avtorskih pravic. Za tovrstno uporabo avtorskih del je v nekaterih primerih treba plačati primerno nadomestilo (zakonite licence), v nekaterih primerih pa je uporaba avtorskih del dovoljena celo brez plačila nadomestila za uporabo (prosta uporaba).

Prosta uporaba avtorskih del pomeni, da se sicer varovana dela lahko uporabljajo brez dovoljenja avtorja (tj. brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice) in brez plačila nadomestila za uporabo. Zakon natančno določa primere proste uporabe avtorskih del in predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni. Primeri proste uporabe so:

Zakonite licence so oblika omejitev avtorskih pravic, ki so predpisane z zakonom. Zakon določa pogoje, pod katerimi je dovoljeno uporabljati avtorska dela brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice. Za takšno uporabo avtorskih del ni treba pridobiti dovoljenja avtorja, saj je takšno dovoljenje že dano z zakonito licenco, ki jo predpisuje zakon. Ne glede na to pa je treba avtorju za (sicer dovoljeno) uporabo dela plačati primerno nadomestilo. Pod pogoji zakonite licence je na primer dovoljeno reproduciranje delov avtorskih del v učbenikih, namenjenih pouku, ter reproduciranje in distribuiranje avtorskih del v korist invalidnih oseb.

Sorodne pravice so pravice, ki obstajajo poleg avtorskih pravic in ki so avtorskim pravicam podobne, vendar varujejo druge dobrine. Med sorodne pravice se uvrščajo pravice izvajalcev, pravice proizvajalcev fonogramov, pravice filmskih producentov, pravice RTV-organizacij, pravice založnikov in pravice proizvajalcev podatkovnih baz.

Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je izražena na kakršenkoli način. Tipični primeri avtorskih del so navedeni v zakonu (npr. govorjena dela, pisana dela in računalniški programi, glasbena dela, gledališka dela, koreografska dela, fotografska dela, avdio-vizualna dela), vendar to ne pomeni, da so v zakonu našteta dela avtomatično varovana kot avtorska dela. Za avtorskopravno varstvo morajo dela izpolnjevati kriterije individualnosti, intelektualne stvaritve, uvrstitev v področja književnosti, znanosti in umetnosti ter morajo biti izražena. Za kvalifikacijo avtorskega dela pa ni potrebno, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu ali da dosega umetniško ali estetsko vrednost ali določen obseg. Kot avtorska dela niso varovane ideje, načela in odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, sodnega ali upravnega področja ter ljudske književne ali umetniške stvaritve.

Objava avtorskega dela pomeni, da je to delo z dovoljenjem avtorja postalo dostopno javnosti. Javnost v avtorskem pravu pomeni, da gre za večje število oseb, ki so zunaj običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

Izdaja avtorskega dela pomeni, da je z dovoljenjem avtorja javnosti ponujeno ali dano v promet zadostno število že izdelanih primerkov dela.

Naročeno avtorsko delo je delo, ki ga avtor ustvari za naročnika, ta pa mu za to plača honorar. Avtor na naročenem delu obdrži vse avtorske pravice razen pravice do distribuiranja, če za zakonom ali pogodbo ni drugače določeno.

Avtorsko delo iz delovnega razmerja je delo, ki ga ustvari zaposleni delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Za takšna dela velja pravilo, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu prenesene izključno na delodajalca za deset let od dokončanja dela. Če s pogodbo ni določeno drugače, materialne avtorske pravice po preteku dobe desetih let znova pripadejo avtorju.

Kolektivno avtorsko delo je delo, ki je ustvarjeno na pobudo in v organizaciji fizične ali pravne osebe (naročnik) ob sodelovanju velikega števila soavtorjev ter se objavi in uporablja pod imenom naročnika (npr. enciklopedija, slovar, zbornik). Zakon določa, da so materialne in druge pravice avtorjev na kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, če s pogodbo ni drugače določeno.

Fonogram je posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdio-vizualno delo. Posnetek pomeni fiksiranje zvokov ali njihovih nadomestkov na nosilec, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirano ali priobčujejo ob pomoči naprave.

Avdio-vizualna dela so vse vrste filmov (npr. kinematografski, televizijski, risani, reklamni, dokumentarni) ter druga avdio-vizualna dela, izražena v obliki zaporedja gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so.

Videogram je kakršnakoli oblika fiksiranja slike ali slike in zvoka na materialni nosilec (ne glede na obliko zapisa, npr. celuloidni trak, videokaseta, DVD ali drug digitalni zapis).

Registracija avtorskega dela za nastanek avtorskih pravic ni potrebna, ker avtorske pravice nastanejo s samo stvaritvijo dela in avtomatično pripadajo avtorju dela. Avtor ali drug imetnik pravic svoje delo lahko vpiše v register varovanih del, ki ga v Sloveniji vodi Avtorska agencija za Slovenijo (AAS). Z registracijo dela se ustvari domneva, da na registriranem delu obstajajo avtorske pravice in da je njihov imetnik tisti, ki je vpisan v registru.

Znaki o pridržanih avtorskih pravicah ne vplivajo na nastanek avtorskih pravic. Avtorjem svojega dela ni treba opremiti z znakom ©, ki je okrajšava angleškega izraza »copyright«. Oznaka avtorstva, ki mora poleg znaka © vsebovati še ime in priimek avtorja (ali drugačno navedbo imetnika avtorskih pravic) ter letnico prve objave dela, pa je priporočljiva, saj ustvarja domnevo o avtorstvu. Podobno kot pri avtorskih delih se za označevanje pravic na fonogramih (zvočnih posnetkih) uporablja znak ℗ skupaj z navedbo proizvajalca fonogramov in letnico prve objave. Znak ℗ je kratica za »phonorecord copyright« in pomeni, da je tisti, ki je naveden ob tem znaku, imetnik pravic na fonogramu (zvočnem posnetku).

Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor ne more biti pravna oseba, npr. naročnik avtorskega dela. Ta lahko le pridobi avtorske pravice od avtorja na podlagi pravnega posla (npr. pogodbe o prenosu avtorskih pravic). Za avtorja velja tisti, čigar ime, psevdonim ali znak je naveden na delu ali pri objavi dela.

Imetnik avtorskih pravic je, kdor je na podlagi pogodbe ali drugega pravnega posla pridobil avtorske pravice. Imetnik lahko sam uveljavlja pridobljene avtorske pravice v obsegu, v katerem so prenesene nanj. Imetnik avtorske pravice je na primer lahko založnik, ki mu je avtor s pogodbo prenesel svoje materialne avtorske pravice, ali dedič, ki je pravice podedoval po pokojnem avtorju.

Soavtorji so avtorji, ki v skupnem ustvarjalnem sodelovanju ustvarijo avtorsko delo, ki je nedeljiva celota. Na takšnem delu vsem soavtorjem pripada nedeljiva avtorska pravica, o uporabi takšnega dela pa odločajo vsi soavtorji.

Soavtorji filma (avdio-vizualnega dela) so: avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni režiser, skladatelj filmske glasbe (če je ustvarjena posebej za uporabo v tem delu) in glavni animator (če je animacija bistven element pri filmu). Avtorji prispevkov k filmu (avdio-vizualnemu delu) so scenograf, kostumograf, slikar mask in montažer. Za soavtorje filma in avtorje prispevkov k filmu velja, da so s pogodbo o filmski produkciji na filmskega producenta izključno in neomejeno prenesli svoje materialne in druge avtorske pravice na filmu, njegovih predelavah in pri filmu nastalih fotografijah, razen če je s pogodbo drugače določeno.

Izvajalci so igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki igrajo, pojejo, interpretirajo ali drugače izvajajo avtorska ali folklorna dela. Med izvajalce se uvrščajo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona, varietejski in cirkuški umetniki.

Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov ali nadomestkov zvokov. Proizvajalcem fonogramov pripadajo posebne pravice do uporabe fonogramov. Pravice proizvajalca fonogramov so avtorskim sorodne in obstajajo neodvisno od avtorskih pravic na delih, katerih izvedbe so posnete na fonogramih.

Filmski producent je fizična ali pravna oseba, ki v svojem imenu in za svoj ali tuj račun organizira in vodi ustvarjanje avdio-vizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik ter je odgovorna za njihovo dokončanje. Filmski producenti imajo posebne pravice do uporabe videogramov (nosilcev, na katerih je film fiksiran). Pravice filmskih producentov obstajajo ločeno in neodvisno od avtorskih pravic soavtorjev filma (so avtorskim pravicam sorodne).

Prenos avtorskih pravic se izvede s pogodbo ali drugim pravnim poslom, ki mora biti v pisni obliki. Če takšna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, je vseeno veljavna, vendar se njene sporne ali nejasne določbe razlagajo v korist avtorja. Prenaša se lahko samo posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, ni pa mogoče prenesti moralnih avtorskih pravic ali avtorske pravice kot celote (npr. »enkrat za vselej za vse primere«), saj je takšno pogodbeno določilo nično. Prav tako ni veljavno pogodbeno določilo, s katerim bi avtor prenesel materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih ali za neznane oblike uporabe svojega dela. Obseg prenosa avtorskih pravic je lahko vsebinsko (je izključen ali neizključen), časovno (npr. za obdobje nekaj let) ali prostorsko omejen (npr. na teritorij neke države ali regije).

Licenca v avtorskem pravu pomeni dovoljenje za uporabo avtorskega dela. Običajno se licenco podeli z licenčno pogodbo, ki jo skleneta avtor ali drug imetnik avtorskih pravic (npr. pisec romana ali njegov dedič) in uporabnik avtorskega dela (npr. založba, ki želi izdati roman). Z licenčno pogodbo se določijo obseg in način uporabe dela (npr. izdaja tiskanih izvodov knjige ali izdaja v obliki elektronske knjige) ter pogoji za dogovorjeno uporabo (npr. način plačila nadomestila, omejitve naklade).

Kolektivne organizacije so organizacije avtorjev ali imetnikov sorodnih pravic (npr. izvajalcev, proizvajalcev fonogramov ali filmskih producentov), ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa upravljajo s pravicami svojih članov tako, da na primer dovoljujejo uporabo del iz svojega repertoarja, nadzorujejo uporabo teh del in pobirajo denarna nadomestila od uporabnikov ter tako zbrana sredstva delijo avtorjem oziroma drugim imetnikom pravic. V Sloveniji poznamo več takšnih organizacij: Združenje SAZAS (za področje glasbe), Združenje ZAMP (za področje književnosti in publicistike), Zavod AIPA (za področje fima), Zavod IPF (za izvajalce in proizvajalce fonogramov) in SAZOR-GIZ (za uveljavljanje pravic avtorjev in knjižnih založnikov v primerih dovoljene uporabe njihovih del).